nedelja, 11. marec 2018

Torej, narediš izpit. Now what? Kako izbereš pravi motor zase in kako se sploh lotiš zadeve?

Skratka, njemu je "crknil" zadnji sedež, kot se je slikovito izrazil po tem, ko me je tri leta prevažal za seboj. In sem pristala na to, da preizkusim tudi sama solo riding. Naredim izpit in Evropa je moja. No, tako se vsaj reče.

Tole spodaj sem jaz po izpitni vožnji, vesela kot radio. Izpit sem delala na ER6, takrat se mi je ta kobilica zdela visoka kot pol Eifflovega stolpa. Komajda sem s prsti segla do tal. To pa je to, če si visok meter in čevap. K sreči menda vsaj nekaj slovenskih avtošol, kjer lahko opravljaš tudi izpit za motor, dela na manjših motorjih. Moja je bila Retos iz Mengša in zlati Renato Osolnik, ki bi ga priporočila čisto vsem, ki želijo delati izpit. Mimogrede, ko sem videla Renata, ki tudi ni pri košarkaših, kar se višine tiče, je pa cel car za volanom, se mi je vsaj za silo odvalil kamen od srca. Mogoče lahko potem tudi jaz. In seveda sem. 


Po izpitu je bila prva naloga, da najdeva motor zame. Rabljenega, nekje v sprejemljivem proračunu. Super, da govorimo v dvojini, ker se meni ni nič sanjalo o tem in tudi ne bi vedela, kje se sploh lotiti zadeve.. Pridno sem prešpricala (beri preslišala) vse ure razlage, ko mi je kot sovoznici razlagal glede karakteristik svoje Fejze in ostalih motorjev, pa naj bo to glede verige, nivoja napolnjenosti pnevmatik, kako vidiš, da so gume za zamenjat, in tako naprej. Ženska pamet, kaj naj rečem... nisem vedela, da bi mi to res kdaj prav prišlo, ker nisem načrtovala solo ridinga, no pa tudi preveč me ni zanimalo. Če si sovoznica, potem je žal res to prevečkrat tako. Jbg.

Torej, kaj je dober motor za začetnico mojega kalibra (beri višine in potencialnih zmožnosti)?
V igri so bili:
  • še en Kawasaki ER6, tak kot sem ga imela za polaganje izpita. 
  • Suzuki GSR - ker so menda nižji in lepo vodljivi
  • Yamaha FZ6
  • Suzuki SV650
  • Ducati Monster
  • Honda Hornet
Ti so menda vsi pri moji nižini, kar je najpomembnejše, pa tudi veliko motoristk se za začetek odloči za tak tip motorja. 
Grega mi je vse te modele lepo predočil, razložil njihove karakteristike in pokazal na fotkah, pa čisto po žensko razen barve in oblike nisem znala komentirati prav ničesar. Edino, kar sem vedela je bilo, da želim takega, kjer bodo moje noge vsaj približno prišle do tal.

"OK," je nazadnje rekel in se mi namuznil, "Bova šla pa malo pogledat naokoli, da se usedeš na njih in preizkusiš. Kupujeva ti pa 600-ko in dovolj konjev, da boš lahko tudi varno prehitevala, ko boš hotela. 1000-ka je absolutno premočna za katerega koli začetnika."

Neznansko sem mu bila hvaležna. Če bi bila prepuščena sama sebi, tako ne bi prišla prav daleč.
Ne samo, da me večina lastnikov motorjev ne bi jemala resno, tudi ne bi vedela, kaj pogledati, kaj vprašati, kaj testirati. 

In se je vrgel v veliko raziskovanje na Avtonetu in izbral nekaj kandidatov, preklical in se pozanimal predhodno o motorjih. Koliko kilometrov imajo, kako so kaj skrbeli zanje, koliko delov zamenjali,..
No, tokrat sem zelo pazljivo poslušala.

"Glej, najprej je to, da se moraš usesti gor in se moraš počutiti OK. Noge naj bodo kar lepo na tleh, tudi če samo na prstih. Nisi Pedrosa in še dolgo ne boš znala ustaviti motorja tako, da greš samo z eno nogo na tla, pa je še vedno "v vagi". Te bom že naučil, ampak počasi v klanec. Torej, zate pridejo v poštev tile, ki so v osnovi malo nižji. Sedeža ne bova nižala, kaj veš, kdaj ga bomo prodajali ali menjali za kaj z več konji.
Druga stvar je, kako je motor ohranjen. Ima praske? Je bil karamboliran? Kje ga je lastnik garažiral? Kako ga servisira? Na uradnem servisu ali je sam svoj mojster? Koliko delov je že zamenjanih? Koliko kilometrov ima? ... In vedno vprašaj, zakaj prodaja ali menja vozilo!"

In tako naprej in tako nazaj. Vprašanja in nauki se ne nehajo. Z mojega vidika je to tako, kot bi morala naenkrat osvojiti celo raketno znanost. Še sreča, da se je res zavzel za stvar in opravil vrhunsko delo pri tem nakupu.

Preverila sva kar nekaj motociklov, kar je pomenilo, da sva prišla na ogled, Grega se je še enkrat pogovoril z lastnikom in potem, če so odgovori bili vsaj približno ustrezni, tudi odpeljal na testno vožnjo.
Predvsem pri GSR-jih sem potem še nekaj časa v avtu poslušala njegovo jezo, ker naj bi menda bili lastniki GSR zelo nemarni. Stanje vozil, ki sva jih videla (mislim, da je bilo cca 10 GSR-jev), je bilo menda katastrofalno. Eni bolj, eni manj opraskani, eni garažirani kar spredaj pred hišo v snegu, eni čisto zarjaveli in zanemarjeni, ...
Po njegovem je bila vsaj polovica vozil, ki sva jih gledala, močno precenjena, glede na stanje, v katerem so bili. 

Ker sem tri leta gledala, kako lepo skrbi za svojo Yamaho on, kar pomeni redno čiščenje, servisi, menjave gum, olja, in tako naprej, mi je bila njegova jeza razumljiva. In takega motorja, ki ne bi bil vsaj približno sprejemljiv, ni hotel zame.

"Glej, še tega greva pogledat, potem začneva z Yamahami. Dost' imam teh voznikov GSR-jev," je enkrat nejevoljno rekel. In sva šla na zadnji ogled.

Tu sva pa našla srebrnega GSR 600, ki je bil dovolj ohranjen, izredno lepo "poštiman"in na voljo za sprejemljiv denar. Lastnik je bil čisto kisel - motor je prodajal, ker je nujno potreboval denar za hišo in ni imel druge izbire. Še nekaj formalnosti in že smo bili zmenjeni. Samo še prepis in že se je moja nova Suzi peljala domov.

Nekaj dni kasneje, ko smo šli proti Beljaku do Louisa.


Takoj naslednji dan sva že naredila prvi krog :) in za njim še mnogo mnogo več. Konec prve sezone je bilo tako tu že prvih 15.000 km. Kajti ... takoj zatem, ko narediš nakup, je tvoja naslednja naloga seveda čimveč kilometrov.  Kako do njih in kje so najboljše potke za trening, pa kdaj drugič.






sobota, 02. december 2017

Sovoznik ali solo rider? Kako se preleviš iz "haterja" v čistega odvisneža od motorja

Moto sceno sem spoznala najprej kot sovoznica.

"Motor voziš? Ne me ... to so sami samomorilci, ni tako?" ... sem polna predsodkov prvič izustila, ko mi je opisoval svoj najljubši hobi. To je bilo moje splošno (od doma naučeno) prepričanje, kar se tiče motociklizma.

opomba: Kolega Jaka me je opomnil, da naj bi bili po obče znanih podatkih od ljudi, ki ne vozijo motorja, bajkerji tudi kosmati, butasti, nepismeni in za nameček menda še smrdijo. Da moram to nujno vključiti v niz predsodkov o motoristih.
 
In Grega? Od srca se mi je nasmejal in me sekundo zatem prijazno vprašal, če bi šla z njim en krog. Tako, za štos.
Ker trdno verjamem, da ne smeš pljuvati po nečem, kar niti preizkusil nisi, se mi je zdelo vredno vsaj enkrat sesti na motor in soditi naknadno. Zgodbe, ki jih je govoril, so zvenele namreč hudo privlačno.

Enemu mini krogcu je sledil drugi, malo daljši, na Jezersko. Pa prvi moto vikend v Bosno. In mnogi enodnevni in večdnevni skoki na mestu sopotnika njegove Fejze. Prvi dopust na motorju čez cel Balkan, Bolgarijo in Romunijo. Skratka, prešla sem iz čistega "hejterja" do totalnega ljubitelja motociklizma.  Veter v laseh, vonj po sveže pokošeni travi, poti, po katerih nikoli ne bi šel z avtomobilom, novi prijatelji, nepoznani kraji,... Ugotovila sem, da mi je motor in preživljanje prostega časa na njem strašansko všeč. Grega se je izkazal za super voznika motorja, vožnja se mi je zdela polna novih doživetij, adrenalina in ja, tudi varna.
 

Prvi pogled na Jadran kot sovoznica - itak sem zaljubljena v Jadransko morje in otoke, tole me je popolnoma sezulo.

Sopotnik je namreč bolj pomemben faktor na motorju, kot se zdi na prvi pogled in lahko močno pripomore k varnosti obeh na motorju, če se zna obnašati. Ena prvih lekcij za sopotnika, poleg tega, kam je potrebno gledati, je zadostna uporaba vseh mišic telesa - razen rok.

"Roke moraš imeti proste! Ne drži se me z rokami, ampak z nogami. Trebušne mišice naj te držijo, da te ne bo premetavalo naprej in nazaj," me je učil. Ne zveni logično? Itak. Poznamo štose, ko se mimo pripelje motorist, bejba za njim se ga pa oklepa, kot da je zadnja preživetvena bilka na tem svetu.
"No, tega pri meni ne bo. Saj imaš mišice na nogah. Uporabljaj jih!" je bil potrpežljiv. In je sčasoma prišlo tudi to.

Proste roke sem lahko uporabljala za mnogo stvari, med drugim sem začela delati cel kup fotk in filmčkov.  In potem delala cele potopise na tematiko tega ali onega izleta.

Klasičen prizor pri mojem fotodokumentiranju. On opazuje promet, jaz pa skozi lečo z njim vred.


Motociklizem ima nekaj pravil, za katere je fino, da ti jih nekdo obelodani. Da ne izpadeš kot srednje težak kmet, ko si na motorju in se voziš naokoli. Tudi, če si sopotnik.

"Vidiš, kako pozdravim motorista? Tudi ti ga moraš pozdraviti. Motoristi se pozdravimo med seboj, ko se vidimo na cesti."


Nekje v Bosni, pred Veliko Kladušo. "Ti ne mahajo? So what! Ti vseeno pomahaj in se ne sekiraj, če ti nekdo ne maha."

In tako naprej, in tako nazaj. Od pakiranja za na furco, do primerne opreme, do opozarjanja na specifike prometa, do reakcij, če je karkoli na cesti. Vpeljal me je čisto v vse fine, pa tudi umazane detajle motociklizma in za njegovim hrbtom sem prepotovala cel (razširjen) Balkan ter milijon skritih kotičkov Slovenije, Avstrije, Italije,...  Tudi motoristov sem srečala precej, z nekaterimi smo se sprijateljili, kot da bi bili družina.
Najina draga prijatelja iz Makedonije, Viktor in Goce. Vedno se rada vračava v to deželo prijaznih ljudi, prekrasnih cest in odlične hrane.


Nekega dne, tri leta kasneje od moje prve izkušnje z motorjem, pa spomladi pride z idejo:
"Ti, kaj pa če bi ti sama položila izpit?"
Jaz, pa izpit? Čakaj ... nekaj je, biti sopotnik, čisto nekaj drugega je pa voziti svoj lastni motor.

"Potem bi lahko hodila vsak s svojim na izlete in na dopuste. Veš, kako bi bilo to fino?!? Mislim, da bo meni kmalu zadnji zic crknil ..

Uf, je navijal za to in me prepariral. Nisem bila čisto navdušena, but then again ... tudi za sopotništvo sprva nisem bila preveč navdušena, potem si pa nisem mogla več predstavljati dopusta brez motorja.

Privolila sem in tri mesece kasneje res položila izpit. Super inštruktor Renato iz Retosa v Mengšu me je streniral, da je šlo gladko in brez problema na izpitu, Grega me je pa takoj vzel v svojo napredno šolo motociklizma in streniral v vožnji na cestah vseh tipov in "plezanju na kozje steze", kot še danes rada pravim ozkim ostrim cesticam, kjer je zaradi višine in vrtoglavosti skorajda potrebno še kure privezati. In seveda poligon, poligon, poligon. Trening furca in poligon. To je bilo na vsakdanjem meniju. Suzuki GSR je bil v ta namene več kot prikladno vozilo zame. Grega mu pravi igračka, ker je tako okreten, meni je pa vseeno predstavljal dober izziv.

Tole je ena od "kozjih steza", italijanski prelaz San Boldo, kjer so ovce  gnali skozi te tunelčke gor na vrh na pašo. Prelaz ni tako poseben, kot so tile tunelčki - z nič prostora za manevriranje in izmeničnim prometom.


Verjetno je največji problem, da se je res potrebno potruditi, če hočeš dobro voziti in nenehno trenirati. Veliko jih hitro odneha, ko ugotovi, da je Moto GP in kolenčkanje znanstvena fantastika, ko delaš svoje prve kilometre z dvokolesnikom in da bo treba še veliko špinače pojest, preden bo tvoj ovinek vsaj spodoben, kaj šele približno podoben liniji, ki jo moraš držati. Enako velja za enakomerno dovajanje plina in spuščanje, kar je eno osnovnih pravil dobre vožnje motocikla. Motor te nauči oz. prisili naučiti finese, ki jih potem s pridom uporabljaš tudi pri vožnji avtomobila.

Osupne te tudi, kako pozoren kar naenkrat postaneš na promet. Kdo je rekel, da motoristi ne gledajo na cesto? Ta nima pojma. Ne samo vozilo pred tabo, nekaj vozil pred tabo moraš videti, pa tudi nekaj vozil zraven. In krožiti nenehno s pogledom, predvidevati, ukrepati,.. veliko bolj si namreč izpostavljen kot voznik. Sopotnik recimo v primerjavi s tem seveda sodeluje, ampak niti slučajno ni nenehno v preži, kaj bo sedaj za prihodnjim ovinkom, koliko linije bi lahko šel lepše in bolj varno, kaj bo, če se pojavi kak avtobus za vogalom - imaš dovolj prostora .. in tako naprej. 

Torej, veliko dela in ne prav veliko užitka na začetku. Za začetnika je jasno najlažje, če se vozi po širokih, ravnih in preglednih cestah. Ampak znanja pa ne pridobivaš.

Biti solo rider je čisto druga izkušnja. Še vedno se rada kdaj pa kdaj vozim za njim na enem motorju, ampak prisežem, da ne bi zamenjala za nič na svetu užitka, s katerim se vozim solo. Oziroma s katerim v dvoje z dvema motocikloma preganjava nove in nove cestice.

Passo Gavia, ena najlepših "kozjih steza" v Evropi. Užitek za voznika in neverjetni pogledi. Z motorjem je tvoj svet res na dlani.








torek, 12. september 2017

Preživetveni vodič po Dolomitih - splaniraj moto furco, ki te bo sezula, ne pa živcirala

Na prelomu junija in julija sva jo letos mahnila v Dolomite za tri dni. Sanje vsakega motorista, biciklista, kakršnega koli športnika? You bet it is. :)
Po kar nekaj smole z vremenom sva našla tridnevno okno, ki je kazalo glede vremena precej stabilno. Spakirava in greva. Adventure is out there! :)

Colle Santa Lucia. Nagradi s svojim razgledom in čudovito kapelco na vrhu. Pozna sva bila in je bil že čisto prazen.


Je res, da se na vsaki furci naučiš nekaj novega. Ne mislim samo tega, da spoznaš nove ljudi, najdeš poti, ki jih v stvari nisi mislil in naletiš na kako čisto nepredvidljivo zadevo. Dejansko je nekaj stvari pri konkretno Dolomitih, ki se jih je pametno držati, ker se je izkazalo, da veljajo prav vedno, ko se napotiš v tale italijanski biserček.

Adventure is out there!

Za vse avanturistične, raziskovalne in potovalne motoristične navdušence je tu nekaj pametnih izhodišč, ki jih malce preštudiraj, preden se sam odpraviš po svojo porcijo Dolomitov.  Morebiti ti bo kakšna tegoba prihranjena in ti bo dano, da jih užiješ v vsej lepoti in idili, ki ti jo ponujajo. :)


#1. Vsaj malo potreniraj ovinke, (preden se odpraviš) - velja za vse začetnike in tiste, ki se ponavadi ne vozijo po ridah ali pa so jim ovinki muka.

Sodiš med tiste, ki pravijo, da greš, ko te prime, ne glede na pripravljenost? Well, good luck with that. To je furca, na katero moraš biti vsaj malce pripravljen. Sploh, če si bolj pri začetni stopnji ali si pa ravno opravil/a izpit. In nimaš še veliko ovinkov pod ritjo. Beri - treniraj zavoje in ozke cestice, pa ti bo življenje bistveno lažje. Ne bo se ti treba ukvarjati s cesto toliko kot ti bo dano občudovati okolico. In verjemi mi, razgledi so tako lepi, da se ti splača investirati v kako urco treninga.

Preverjeno so najboljši razgledi na najbolj zamotanih in ozkih cestah. Meni osebno sta bila najlepša Passo Gavia in Stelvio, sledi Falzarego, na katerega proti prvima dvema vozi skorajda avtocesta, če gledamo na širino ceste. Ampak vsak ima svoj okus. Najdi svoj najljubši prelaz in mi sporoči, kateri je tebi najbolj povšeči :)

Vesela kot radio na vrhu Stelvia. Okoli pa nenormalno lepi razgledi. Sploh ne bi šel človek domov. Dotakneš se neba in si čisti zmagovalec dneva.


#2. Rezerviraj si bivališče, ko si še doma

Booking.com je zakon, kar se tega tiče. Pokazal ti bo tako primerjavo med različnimi penzioni kot tudi ponudil tiste, ki imajo zraven tudi zajtrk, pa še kako restavracijo za povrh. Midva sva bivala v Arabbi (Albergo Pensione Sport), ki ima kar nekaj tovrstnih penzionov, dovolj je že soba z zajtrkom. Tudi najin je bil čisto ok, dobila sva pa dve nočitvi z zajtrkom (za oba) za slabih 140€.  To je v sezoni že zelo OK.

V kolikor se ti ne ljubi brskati po internetu, te bodo Dolomiti najverjetneje udarili po žepu v negativnem smislu. Zato le poglej prej, kje misliš spati. Ni pa take panike, če spiš v sosednjem mestu. Vse je res blizu in ni tako pomembno, ali si res na vznožju Marmolade, ali pa kje v bližini.


Arabba - lušten biserček sredi vsega direndaja v Dolomitih


#3. Vzemi s seboj zadostno količino 5-evrskih bankovcev za bencinske postaje

Ja. Italijanske bencinske postaje. Moj najljubši zatik med zobmi. So samopostrežne in prvič resnično gledaš kot tele v nova vrata, kakšen sistem je to. 

Kako zadeva deluje?
Vse skupaj je narejeno na sistem predplačila (govorim za večino postaj, ki jih najdeš v Dolomitih ali nasploh po Italiji). Vtakneš bankovec recimo za 5€ in lahko tankaš za 5€. Če daš 6€, ti bo ven vrgel dobropis, ki ga lahko izkoristiš na bencinski istega tipa (recimo Eni dobropis lahko izkoristiš na Eni črpalki - kateri koli). Pa jo išči po Italiji oz. Dolomitih. Tako da se ti splača recimo dati noter 15€, pa tankati za 15€. In potem dovolj hitro iti po še. Enostavno :)

Bencinska direktno nad Arabbo


Priznam, da sva na eni bencinski celo našla enega strica, ki je pomagal pri črpanju. Ampak to je redka dobrina, skoraj za fotkat. V resnici so tam bolj ali manj vse kar samopostrežne. Jemljejo pa tako gotovino kot kartice.

#4. Pametno je vzeti kako stvar za pod zob kar s seboj

Če si navajen na naše ali celo bolj južne cene, si še enkrat preberi to trditev, ker absolutno drži. Cene niso prijazne in te bodo dobro udarile po žepu, kar se tiče hrane in pijače. Pizze so nekje po naših standardih oz. pikico čez, kar se cen tiče (10€), so pa čisto spodobne. Pivo je okoli 5€. Seveda imajo tudi market oz. prodajalne, kjer se da kupiti malico, ampak kaj, ko se odpre šele takrat, ko smo motoristi radi že na poti.Vse ostalo bo pa nekje ranga višje umeščenih restavracij pri nas ali recimo po domače - cene ljubljanskega centra.

Pri zajtrku se mi je tudi kar nos povesil. Penzioni načeloma ponujajo zajtrk, ampak je tako boren, da bi z lahkoto zmazala dve porciji. Ne velja za vsak penzion, ampak če si bil malce ekonomski pri rezervaciji in si pazil na ceno, te zna to presenetiti. Torej - kakšna domača salama, kaj, kar zdrži tudi malce višjo temperaturo (oreščki, suho sadje), ne bo za odmet.

Čisto klasična pizza. Presenetila me je, ker je bila čisto spodobna. Pa so mi rekli, da so italijanske obupne.


#5. Praktično vsi najbolj znani prelazi so na dosegu nekaj deset km

Ne sekiraj se, če je tvoje bivališče v drugi dolini, kot si si zamislil. Vse je zelo blizu in v nekaj potezah se lahko iz tvoje doline preseliš na vrh prelaza in si v novem svetu. Ta trditev velja za dnevne aktivnosti. Če si pa recimo nočni tip, se ti splača bivati v Corvari, Cortini d'Ampezzo ali bolj znanem središču, ker so tam tudi nočni klubi in se tudi takrat kaj dogaja. Za dnevne skoke in pohode je pa čisto vseeno, kje si, ker se zlahka zapelješ v drugo mestece.

Zakaj je tudi fino iti v Dolomite? Meni osebno je dogajalo vsakič, ko sva se zapeljala mimo kakega res znanega smučarskega središča. Val Gardena, Cortina, itd ... tam so naši smučarji krojili snežno pravljico, kar videla sem, kako Mateja Svet ali pa Jure Košir, pa tudi Tina Maze in ostali heroji vijugajo po teh lepih krajih. Ti si v Dolomitih najdi svoj dragulj oz. svojo sladko plat, ki te bo dregnila v skrite kotičke. Mislim, da je to raj za vsakega, ki mu je blizu narava, gore, planinarjenje, svež zrak in zares srečne krave, ovce, koze, oslički. Tega je po Dolomitih kolikor ti poželi srce. Pa tudi domače hrane, spominkov, neodkritih poti,.. 

Čisto vsak prelaz me je po svoje prevzel. Grodner Joch, passo Gardena.


#6. Preveri, kaj je s kolesarskimi dirkami

Prvi dan sva midva naletela na največjo dirko, ki se dogaja poleti v Dolomitih. Ironično naključje? Nak. Samo domače naloge nisva naredila in preverila. Vse je na spletu in z nekaj spretnimi potezami ti bo jasno, ali se preko tvojih (na ta dan) načrtovanih prelazov obeta kakšna smela kolona vnetih kolesarjev. V tem primeru ti bo policija zaprla dostop za nekaj ur in ni rešitve. Treba je okoli.

Sori, gospa, še nekaj ur ne boste šli nikamor. Dokler vsi ti kolesarji ne gredo mimo. Ustavila sva se na poti na Giau in Falzarego. In se lahko samo obrnila.


7. Računaj na dež

Nujno vzami s seboj dežjak. Zamisli si, da so Dolomiti približno tako kot pri nas Bohinj. Načeloma velja, da je lahko vsak dan dež. Veš pa ne. Prihrumi izza gora in te veselo namoči. Ne pomeni toliko več prtljage, ti bo pa zagotovil, da boš še kako urico več suh, če ne bo preveč namakalo. Pa še malo te ogreje. V Dolomitih rado malo zahladi, smo le na kar spodobnih višinah. Midva sva jih kar pridno oblačila in slačila.  

Na vrh sva prišla še z dežjakom. Gor naju je pa pričakalo sonce. Noro lepo :)



#8. Trasiraj z mislijo na kakšne pol urice do uro več

Gneča je načeloma vedno v Dolomitih. Kolesar manj ali več, vedno se najde nadebudni trop, ki ti bo ustavljal korak (oz. upočasnil furco). Ne sekiraj se. Zelo disciplinirani so in se (ne tako kot pri nas) rundajo v lepi koloni, poleg tega so pa načeloma zelo uvidevni tudi do motoristov. Zlahka jih prehitiš in hkrati se čudiš, kako hitro drvijo po ovinkih - velja tako za gor kot za dol.

Gneča te zna malo ustaviti in tvoj pogumni plan spremeniti do te mere, da ti bo uspelo narediti le dve tretjini. Nič hudega, se bodo pa tvoje oči napasle na vršacih v bližini.

Klasičen promet na cestah. Mešanica motoristov, kolesarjev, avtodomov, avtov, tovornjakov, tudi kak bager se najde.


#9. Če se da, skoči na Passo Gavia in Stelvio

Dva biserčka, ki jih ne smeš spustiti, če le imaš dva do tri dni. Midva sva potrebovala iz Arabbe cel dan, da sva osvojila ta dva prelaza (no, pa še nekaj jih je bilo vmes, ampak niso bili tako spektakularni).

Če si tam, je to tvoj "bucket list". Kozja steza na Gavio (dobesedno), ampak prekrasen prelaz. Heroj je v mojih očeh čisto vsak kolesar ki pripleza gor. Motorist je seveda s pomočjo nekaj konjev, pa vseeno ni cesta, s katero se da češnje zobati. Stelvio pa podobno. Razgledi pa taki, da nočeš domov.

Pogled na drugo stran. Nočeš domov.



10. Najlepše furce so pred julijem in avgustom ali zatem.

Navezujem se na gnečo, ki je v Dolomitih klasika. Doživela sva že popolnoma prazno cesto, kar se zgodi junija, ko še ni glavna sezona. Enako velja za obdobje zatem. Je pa takrat že možnost, da te preseneti sneg. Na začetku septembra je v visokogorju že zlahka sveže zapadli sneg. Torej, planiraj pred tem, sploh če imaš bolj športni motor.


Dolomiti so furca, ki jo mora vsak motorist definitivno doživeti. Enodnevna furca, pa tudi nekajdnevna, vsaka ima svoj čar in pri vsaki ti bo srce zaigralo, kot še nikoli do tega trenutka. Jaz komaj čakam, da se spet napotim nazaj. Pa ti, kdaj greš spet? :D




ponedeljek, 11. september 2017

Kako se spakirati za pot z motorjem in pri tem ne znoreti


Večna tema, ki, vsaj pri prvih nekaj daljših poteh, povzroča sive lase. Kupimo motor, nekaj časa se je zanimivo voziti za urco, dve, sedaj pa bi z motorjem za nekaj dni ali celo tednov na pot. Pripravimo prtljago tako, kot smo navajeni - za vsak dan ene gate in majico, par puloverjev, kakšno srajco za v disko, vetrovko, nekaj čevljev (odprte, zaprte, nepremočljive, za v planine, za na plažo, "ta gmašne"), troje kratkih hlač, dvoje dolgih hlač, še ene pohodne hlače, kozmetika... Vse skupaj seveda pomnožimo z dva, saj je res bolje še s kom potovati. Dodamo še spalke, brisače, šotor, dežjake, saj vendar gremo na avanturo, bomo spali pod milim nebom.

Vse ima svoje omejitve...
Nato vse skupaj položimo nekam in primerjamo kup s prostorom v kufrih na motorju. Hmmmmm... Dobro, pa saj moški ne rabi toliko gat in majc, dajmo nekaj stran. Hmmmmmmmmmm...
- Draga, a ti rabiš tole bundo? Aja, zmrzljiva si?
- Kaj pa tile modrci? Aha, rabiš jih...
- Kaj pa če bi letos vzela ene enodelne kopalke? Aja, nisi seksi v njih...
Pogovor se nadaljuje še nekaj minut, nakar nam kapne v glavo, da je s tem načinom priprave nekaj narobe. Prebrskamo 12.000 forumov. Vsi potujejo z motorji, vsi srečni, v čistih cunjah in nikjer nasveta, kako pregovoriti ženo, da se odpove piksnam trivremenskega tafta. Na koncu vse skupaj spakiramo v avto. Realnost je čisto drugačna, kot je bilo prikazano na prospektih.

Pa se je res treba odpovedati potovanjem z motorjem? Seveda ne. Univerzalnega odgovora, kaj je potrebno nesti s sabo, žal ni. Vsak ima svoje potrebe in želje, kaj bi počel na poti. Vse pa se da  precej poenostaviti, če imamo odgovore na naslednja vprašanja:
  •  Kaj pričakujemo na poti (bo mrzlo, bo vroče, gremo v suhe ali dežne pokrajine)?
  •  Kaj bomo počeli na poti (se mislimo voziti od plaže do plaže, bomo raziskovali mesta, bomo osvajali vrhove gora)?
  • Kje bomo spali (hotel, sobe, kampi, ...)?
Ko imamo odgovore na ta vprašanja, se lahko naredi že prva selekcija oblačil. Recimo, če bo veliko vožnje, potem je tako ali tako najpomembnejši kos garderobe motoristična oprema. Če bomo spali po hotelih, potem ne potrebujemo skladovnice brisač, pa tudi oblačila se da oprati. V vsakem primeru pa lahko vse, kar ste pozabili doma, pa res ne morete brez, tudi kupite.

Pri volumnu oblačil, ki nam ostanejo, lahko še nekaj privarčujemo, če vzamemo s sabo športna oblačila. Imajo veliko prednosti - so lahka, zavzamejo malo prostora, če jih operemo ali pa se kako drugače zmočijo, pa se, za razliko od bombaža, posušijo v uri.

Težko je narediti univerzalni seznam, kaj nesti s sabo. Zato bom raje kar napisal, kaj sem imel s sabo letos na krajšem izletu. Pot je trajala 9 dni v avgustu, 8 držav, vsega skupaj je bilo opravljenih cca 4600 km, spali smo 3x na prostem, 3x v hotelih, 2x pri prijateljih.

Za motor:
  • orodje (tisto, kar dobiš zraven motorja),
  • sprej za verigo,
  • komplet za hitro popravilo pnevmatik.
Za vožnjo (to sem nosil vsak dan):
  • poletno, perforirano opremo,
  • tekaško "švic majico" z dolgimi rokavi,
  • kolesarske dolge hlače (imajo gel na riti, kar naredi dolgotrajno sedenje precej bolj udobno),
  • poletne motoristične čevlje,
  • poletne rokavice,
  • bombažno podkapo.
Zaščita pred vremenom in rezerva:
  • windstopper zgornji in spodnji del, ki ga lahko nosim pod opremo,
  • dodatne 3 tekaške švic majice z dolgimi rokavi,
  • še ene dolge kolesarske hlače (a sem že omenil, da prav fajn očuvajo rit?),
  • nepremočljive rokavice,
  • dežjak,
  • windstopper podkapo,
  • 5 parov nogavic.
Za prosti čas:
  • dvoje hlač z odstranljivimi hlačnicami (pohodniške hlače),
  • goratex pohodne čevlje (ki jih nisem niti enkrat uporabil),
  • japonke,
  • 5 "švic majic" s kratkimi rokavi, ki jih sicer uporabljam za v planine,
  • 1 bombažno majico,
  • potovalno brisačo, ki sem jo prikladno izgubil na polovici poti,
  • lahek windstopper,
  • 5 parov gat.
Za spanje:
  • šotor, ki ga sicer nosim na pohode,
  • spalko.

S sabo sem vzel še svoje higienske pripomočke in to je bilo to. Prostornina? 30 litrov. Vse je šlo v en softbag (tubasta polivinilasta reč, ki jo privežeš na zadnji sedež). Več kot dovolj prostora za vse, četudi sem vzel s sabo veliko več rezervnih cunj, kot jih vzamem običajno na tako kratke ture. Ker vzamem s sabo povečini športno opremo, jo lahko sproti operem in je do jutra suha. Fotoaparata in podobnih dokumentarnih pripomočkov nisem vzel s sabo, saj smo šli na pot sami fantje in ni preveč dobro dokumentirati vsega 😏. Hrano smo kupovali sproti, vsake 200 km smo tankali in sproti še kaj spili.


Prilagodi prtljago poti
Če greva na izlet s punco, seveda prilagodiva prtljago temu, kaj bova počela. Na srečo sem jo uspel 2 leti nazaj prepričati, da je naredila izpit in sedaj ima svoj motor. Od takrat naprej imava prostora za prtljago toliko, da sploh ne veva, kaj bi še nesla s sabo 😜.

Torej le brez panike. Na motor sicer ne morete vzeti vsega, kar lahko vzamete z avtom. Ob manjšem razmisleku se da čisto lepo preživeti dopust, treba je biti le malo ekonomičen in praktičen. Za vse ostalo imate s sabo denar.